Alumni zgodba: Kristina Ilić

Izšla je alumni zgodba s Kristino Ilić, ki je športne copate s tremi črtami zamenjala za tiste s kljukico – od pripravništva na Adidasu do zaposlitve na Nike.

Pripravništvo na globalnem sedežu adidasa v Nemčiji – kje si izvedela za pripravništvo in zakaj si se odločila zanj?

Med opravljanjem študentskega dela pri prof. dr. Prašnikarju na IMB-ju sem spoznala dva nekdanja študenta, ki sta bila na pripravništvu na adidasu in sta svoje navdušenje nad izkušnjo delila z menoj. Takoj sem se prijavila na elektronska obvestila adidasovih kariernih strani in redno preverjala, če so že objavljeni novi razpisi. To je bilo v letu 2017, ko sem bila absolventka magistrskega programa Mednarodno poslovanje, na katerega sem se vpisala predvsem z željo in ciljem, da bi se po študiju zaposlila v globalni korporaciji.

Odločnost in želja sta te vodila do pripravništva v globalnem podjetju. Kakšni so bili tvoji občutki, ko si izvedela, da si bila sprejeta in kakšen je bil tvoj prvi vtis, ko si bila dejansko tam? 

Ko sem prebrala sporočilo, da sem izbrana, sem bila v pisarni. Zajela sem sapo in se na vrtljivem stolu zasukala stran od steklene stene, skozi katero bi me lahko kdo videl in se čudil moji reakciji. Po nekaj globokih vdihih sem ugotovila, da imam manj kot dva tedna časa, da spustim iz rok vse, kar sem imela v Ljubljani, in se preselim v Nemčijo.

Zaradi časovne stiske se sploh nisem uspela ukvarjati s tem, kako se počutim. Ko je bila vsa birokracija in selitev urejena, sem se kar naenkrat zavedla, da sem tam – ena izmed 100-ih novih pripravnikov. V prvem tednu mojega pripravništva, v začetku marca 2017, je na kampusu potekala globalna konferenca s predstavniki adidasovih lokacij z vseh trgov, skozi katero sem začela spoznavati podjetje in svet, v katerem sem se znašla. Še vedno imam na telefonu shranjeno fotografijo platna, na katerem sem gledala intervju z Davidom Beckhamom, ki se je odvijal v sosednji stavbi. 

Vstopila si v nov svet, v svet adidasa – središče blagovne znamke. Kako je izgledal tvoj običajen dan ter kakšna je bila tvoja funkcija tekom pripravništva?

Bila sem del ekipe za digitalne vsebine, znotraj večjega oddelka za digitalno načrtovanje in aktivacije. Naša naloga je bila pripraviti smernice, ki so jih posamezne poslovne enote (adidas Football, adidas Originals, adidas Running …) in marketinški oddelki nato uporabili pri pripravi digitalnih vsebin za nove kolekcije. Velik poudarek je bil na prehodu v t. i. »mobile first« uporabniško izkušnjo. Težko opišem svoj običajen dan, že samo tedni so se med seboj razlikovali – ogromno je bilo delavnic, obiskov iz zunanjih agencij ali sodelavcev iz drugih lokacij, en teden sem preživela na interni konferenci za družbene medije, proti koncu pa celo sodelovala pri testiranju nove kolekcije tekaških oblačil ter ocenjevala udobnost in prileganje različnih modelov pajkic.

adidasov kampus že sam po sebi predstavlja doživetje. Katere zanimivosti kampusa bi izpostavila ter kakšna je kultura v podjetju? 

Kampusa, na katerem je približno 4 do 5 tisoč zaposlenih, ne sestavljajo le poslovne stavbe, temveč tudi »arhiv« z razstavljenimi najbolj ikoničnimi adidasovimi izdelki, nogometno igrišče in druge športne kapacitete, dve umetni jezeri ter raznolika ponudba prehrane. Zame, kot navdušeno športnico, je to pomenilo zares dinamičen življenjski slog – pogosto sem se še pred začetkom delovnega dne odpravila v fitnes ali na vodeno vadbo, odmor za kosilo pa izkoristila za sprehod do sosednjih stavb in klepet z znanci iz drugih oddelkov.

Naš oddelek je bil znotraj globalne poslovne enote in sodelavci so bili z vsega sveta, zato je moje delo vključevalo tudi vsakdanje izzive sodelovanja s predstavniki različnih kultur. Sestanek je bil povsem drugačen, v kolikor  je potekal z Britancem ali s Korejcem (pa ne zaradi naglasa).

Kaj ti je bilo najbolj všeč in kaj te je najbolj presenetilo tekom pripravništva?

Delovno okolje in dinamika. Cel kampus mi je dajal občutek, da smo v središču znamke – tam, kjer se sprejemajo največje odločitve, ustvarjajo nove kolekcije in najbolj inovativni projekti celotne korporacije. Presenetilo pa me je predvsem to, da se je kljub jasni hierarhični strukturi zaposlenih spodbujal dialog in sodelovanje med le-temi. Tudi pripravnike se je spodbujalo, da se pogovarjamo s sodelavci, ki so bili na veliko višjih pozicijah ter spoznavamo druge dele organizacije.

Trenutno si zaposlena na evropskem sedežu korporacije Nike na Nizozemskem, kot “Digital Site Operations Coordinator” za znamko Converse. Bi lahko rekla, da je bilo pripravništvo v velikem mednarodnem podjetju, kot je adidas, odskok v mednarodne vode? Kako se je nadaljevala tvoja mednarodna pot po pripravništvu?

Ja in ne. Moje pripravništvo je bilo vstopna točka v svet mednarodnih podjetij, vsekakor pa ne »odskok«, temveč zelo stresno in utrujajoče »plezanje« prek neskončnih krogov razgovorov. Za eno izmed naslednjih pozicij smo bili kandidati zadnjega kroga celo povabljeni na sedež podjetja, kjer nas je zjutraj čakal test poznavanja Excela in osebne predstavitve, nato pa skupinske naloge ter ob koncu dneva še individualni razgovori. Zaradi zgodnjega leta z Letališča Jožeta Pučnika  sem bila tisti dan pokonci od 3. ure zjutraj in včasih se še vedno sprašujem, kako mi je uspelo, da so me izbrali.

Po opravljenem pripravništvu v Nemčiji sem se vrnila v Ljubljano in končala magisterij, za tem pa dobila novo pozicijo na adidasu v Amsterdamu, in sicer v ekipi za personalizirane izdelke. Velik poudarek je bil na nogometnih dresih, predvsem med svetovnim prvenstvom, nato pa smo doživeli še legendaren prehod Christiana Ronalda iz nogometnega kluba Real Madrid v Juventus. Leto kasneje sem se pridružila ekipi za spletno plačevanje, s katero smo implementirali program digitalnih darilnih kartic.

Žal nobena izmed teh pozicij ni bila stalna in sem že ob podpisu pogodbe vedela, da ne bo možnosti podaljšanja – ne glede na to, kako močno me bodo moji nadrejeni želeli obdržati. Tako sem jeseni 2019 pristala »na cesti« in se odločila preizkusiti na drugi strani: v podjetju Nike. Obuti športne copate s kljukico namesto s tremi črtami je bilo zelo boleče, vendar imam sedaj – poleg vrhunske ekipe in izjemnih sodelavcev – pogodbo za nedoločen čas, ki se je prej zdela povsem nedosegljiva. Tisti »survival mode«, v času katerega nisem vedela, ali bom čez dva meseca lahko dobila novo pozicijo znotraj podjetja, iskala povsem novo službo, ali celo spet spakirala kovčke in se selila v drugo državo, pa je končno stvar preteklosti.

Verjamem, da ima marsikateri študent enako željo – opravljati pripravništvo v velikem mednarodnem podjetju. Kaj bi mu svetovala?

Nasvet, ki sem se ga sama držala, je bil »mikro hitrost in makro potrpežljivost«. Hitri smo lahko v prijavljanju na elektronsko obveščanje kariernih strani podjetij in na LinkedInu ter v prijavljanju na pozicije, čim se le-te odprejo; zelo potrpežljivi pa moramo biti kar se tiče selekcijskih  postopkov. Moja običajna statistika je bila, da sem na približno dvajset prijav dobila tri odgovore – od tega dva negativna, eno vabilo na razgovor, od preostalih pa nič. Ob vsaki prijavi sem si shranila opis pozicije (ter točno verzijo življenjepisa in motivacijskega pisma, ki sem ju poslala), da sem se ob potencialnem razgovoru lahko temeljito pripravila.

Dobro se je zavedati, da se na te razpise prijavlja več sto kandidatov, in tudi če bo odgovor pozitiven, lahko nanj čakaš tedne ali celo do dva meseca. Prav tako lahko traja več mesecev, da se sploh odpre pozicija, ki je zares primerna zate. Kar je pametno narediti med čakanjem, pa je kvaliteten LinkedIn profil ter sledenje podjetjem, v katerih želimo delati, in njihovim zaposlenim. Ravno njihove objave nam podajo dobro sliko o podjetju, organizacijski kulturi, novih kolekcijah, trenutnemu dogajanju v panogi in to znanje lahko kasneje uporabimo na razgovoru. Na koncu pa je seveda potreben še ščepec sreče.