Alumni zgodba: Agatha Kopač

Izšla je nova alumni zgodba z “AI-coachem” Agatho Kopač, alumna programa International Full Time Master in Business and Organization na Ekonomski fakulteti. Z njo smo se pogovarjali o pomenu pozitivne psihologije ter o kariernem in osebnostnem razvoju. Kako jo je izgorelost pripeljala iz razburljivega poslovnega sveta v svet notranjega miru in iskanja lastne sreče, ter kaj nam je, po njenem mnenju, podarila pandemija?

Dodiplomski študij na Pravni fakulteti ste nadgradila z magistrskem programom IMB. Zakaj takšna odločitev? 

Kot otrok sem si po zgledu očeta želela kariero graditi v poslovnem svetu. Oče mi je kot uspešen ekonomist svetoval naj si najprej pridobim pravno izobrazbo, nato ekonomsko. Pred mano sta namreč že oče in brat študirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sledila sem očetovim nasvetom in se vpisala na študij prava. Hkrati pa sem tekom študija v prostem času pomagala v pravni pisarni na področju gospodarskega prava. Ko sem pri skrbnem pregledu neke banke sodelovala s skupino ekonomistov, sem dokončno spoznala, da si želim svoje znanje nadgraditi še na področju ekonomije. Tako sem se po »naključju« znašla na informativnem dnevu programa IMB, pri gospe Danijeli Voljč. Dobila sem občutek, kot da bi mi bil ta študij namenjen – že na samem razgovoru mi je postalo jasno, zakaj potrebujem ekonomsko izobrazbo. Prav spomnim se, kako pozitivno presenečena je bila gospa, ker sem točno vedela, kaj si želim v življenju. 

Ko danes opazujem stranke, mi je precej bolj razumljivo njeno takratno začudenje. Kot družba še vedno premalo naporov vlagamo v to, da najdemo svoj smisel in že tekom šolanja pridobivamo tisto znanje in izkušnje, ki bi nas tekom življenja poklicno izpopolnjevali. Tako je žal še vedno preveč mladih prepuščenih samim sebi in izbirajo poklicno pot zaradi nekih zunanjih vzgibov, ne pa notranjega poklica. 

Trenutno se ukvarjate s poslovnim coachingom, ki temelji na iskanju notranje sreče. Ljudem pomagate razrešiti blokade in poiskati notranji mir. Kako se je vaša pot kot “Coach” pravzaprav začela? 

Ko sem zaključila IMB program leta 2002 in pričela pisati magistrsko diplomo, sem se srečala z mrežnim marketingom. Tam sem se zaljubila v človeški potencial. Fascinirana sem bila nad tem, kakšne spremembe so se zgodile s člani mojega tima, ko so z malimi koraki pričeli spreminjati svoja prepričanja, vzorce in navade. Moč človeške psihe in neizmeren potencial človeške zavesti sta me povsem prevzela. 

Od tedaj se tako ali drugače ukvarjam z odkrivanjem in razvijanjem človeških potencialov. Vse moje poslovno udejstvovanje, od mojih začetkov v pravni pisarni, do družinskega podjetja, kjer smo razvili uspešen tehnološko napreden sistem podpore prodaje obutve, pa do svetovalnih voda, me je privedlo do spoznanja, da svetovanje, kjer samo “zalagaš” nekoga s svojim znanjem in izkušnjami, v veliki večini primerov ni dovolj. Ta manko je še posebej izrazit na področju netemeljnih (»non-core«) poslovnih dejavnosti podjetja.

To je bil eden ključnih razlogov, da sem svoj svetovalni pristop postopno spremenila tako, da posameznikom in podjetjem pomagam aktivirati njihove lastne potenciale. Na ta način organizem uspešno funkcionira v svoji moči naprej, tudi ko sama nisem več aktivno prisotna. To lahko dosežemo s coachingom. 

Osnova t.i. AI-coachinga, ki ga sama izvajam, je univerzalni zakon sreče, ki pravi, da nas od notranje sreče ne loči nič drugega kot strahovi. Hkrati sva s partnerjem ugotovila, da se družbenega sistema kot takega ne da rešiti, pa četudi se transformira v katerikoli -izem, ne da bi se mu spremenila podstava, vključno s pravnimi temelji. Odkrila sva osnove, kako to storiti, pri čemer ne gre brez spremembe zavesti posameznika. V ta namen sva ustanovila Inštitut za sr(e)čno družbo in osnovo zajela v knjigi Genom sreče. 

Po izobrazbi pravnica in ekonomistka, svoj smisel v življenju pa ste našla v odkrivanju in razvijanju človeškega potenciala. Kako vam pridobljeno znanje s programa IMB nudi konkurenčno prednost na področju poslovnega “coachinga”? 

Poleg tega, da sem na študiju spoznala svojega partnerja, s katerim tudi poslovno sodelujeva, mi je IMB študij dal zelo veliko praktičnih vpogledov v posel in izkušenj za življenje. Resnično sem hvaležna prof. dr. Prašnikarju za tako celovito zastavljen program, s tako izvrstno profesorsko zasedbo. Kot pravnici mi je namreč IMB študij dal celovit vpogled v vse pore poslovanja nekega organizma na trgu. Hvaležna sem, da sem na IMB študiju izbrala finančno smer, ker tako bolje razumem tudi finančnike in računovodje, ki so pogosti med mojimi strankami. Je pa tudi dobra osnova zame osebno, ko raziskujem temelje družbenega sistema in kako ga transformirati. 

Poleg izkušenj in znanja pridobljenega tekom študija na IMB pa so bile podjetniške izkušnje z zelo različnih področij, na katerih sem v preteklosti delovala, neprecenljiva podlaga za današnji poslovni coaching. Brez tisočih ur in velike vztrajnosti pri reševanju osebnih izzivov, do katerih me je pripeljala izgorelost, seveda tudi ne bi šlo. Pri poslovnem coachingu večkrat pridemo  do situacije, ko je potrebno nekaj rešiti na osebnem nivoju, preden se lahko lotimo reševanja poslovnih izzivov.Tu je potrebno res izvrstno poznavanje delovanja realnosti in človeške psihologije. 

Iz vaših izkušenj na programu IMB ter poslovnega coachinga, kako vidite EF kot fakulteto prihodnosti? 

Leta 2007 sem doživela adrenalni zlom. O tem govorim, ker je izgorelosti pri nas veliko. Slovenci smo polni strahu, da nismo dovolj dobri, zato ne znamo postaviti meja in smo ujeti v vrednote, kot so pridnost, delavnost in disciplina. Temu je dodana še pogojevana ljubezen, ko otrokom in drug drugemu pogojujemo ljubezen na podlagi (ne)doseganja ključnih vrednot. Ker večinoma tudi ne znamo ločevati osebe od njegovih dejanj, imamo v Sloveniji epidemijo izgorelosti, ki se manifestira v različnih oblikah in stopnjah. Izgorijo pa običajno najbolj sposobni in pridni. Zelo veliko potencialov se žal tako izgubi. Kot družba bi bili veliko bolj srečni in tudi uspešni, če bi bolj skrbeli za osebnostni razvoj posameznika vse od vrtca dalje. Znanstveno je dokazano, da so srečni ljudje tudi bolj uspešni. Sama vidim, koliko strank pa tudi številnih mojih nekdanjih sošolcev in kolegov, ki so v mlajših letih kazali izjemne potenciale, je danes neuresničenih in nesrečnih, ker jim manjka nekaj dela na sebi. Celotni izobraževalni proces je danes usmerjen v razvoj našega intelektualnega središča, ki je orientiran na programiranje le nekaj odstotkov možganov, predvsem na spominsko funkcijo. Medtem ko so čustva, občutenja, instinkt in intuicija povsem izrinjeni. To je pa zelo velik del potencialov posameznika. Ljudje smo danes prepričani, da je stalno razmišljanje, hrup v glavi nekaj najbolj naravnega in koristnega. Pa nam žal velikokrat prinaša škodo, tudi pri doseganju najbolj intelektualnih dognanj. 

Kot drugo pa po več kot petnajstih letih dela z ljudmi, odpravljanja njihovih najhujših travm in dvigovanja njihove samozavesti, opažam, koliko težav naredi šolstvo, ki je usmerjeno v iskanje napak. Življenje namreč ne deluje tako – stranke in poslovne partnerje vedno bolj zanima, kaj ponujaš oz. kaj znaš. Znanstveno je dokazano, da iskanje tistega dobrega v sočloveku iz njega prinese še več dobrega in obratno. Naš IMB je bil usmerjen zelo praktično, z veliko projekti, kjer si moral pokazati, kaj v življenju dejansko znaš narediti. Še danes se spomnim, kako smo ustvarjali nove izvedene finančne instrumente, ki jih na trgu še ni bilo, namesto da bi bili osredotočeni na karseda natančno ponavljanje učne snovi.

Znašli smo se v času, ki je mnoge izmed nas dobesedno prisilil, da ostanemo doma, se umirimo in zadihamo. Iz vaše  izkušnje izgorelosti, kaj bi rekli, da nam je pandemija podarila ter kako najti “luč”, ko je morda ne vidimo?

Desetletja smo živeli v navidezno varnem svetu. Življenje pa dejansko ni tako. V resnici ne vemo, kaj nas čaka naslednji trenutek. Marsikdo do pandemije COVID-19, ki je bolj ali manj drastično posegla v naša življenja, sicer ni bil navajen, da se mora soočiti z negotovostjo. Zdaj pa se to zelo očitno kaže kot edina realnost. Naš ego, ki ni nič drugega kot skupek naših strahov, pa to samo podžiga. Zato se v tem in podobnih obdobjih v zgodovini pojavi toliko duševnih bolezni. Ni druge možnosti, kot da sprejmemo, da je negotovost edino, kar imamo in se soočimo s svojimi strahovi. Živeti je potrebno v trenutku. Ob tem je treba odložiti tudi vsa pričakovanja – leta nam jemljejo moč in nas delajo nesrečne. Prav je, da si nekaj želimo. Želje smo mi in cilji v življenju so pomembni. To nas dela žive. Spet drugo so pričakovanja, saj lahko hitro pridvedejo do razočaranja. Svet je, kakršen je. Kako pa ga bomo doživeli, je odvisno od nas. 

Mene je iz razburljivega poslovnega sveta v svet notranjega miru in ukvarjanja z lastno srečo potegnila izgorelost. Nekoga drugega bo morda kakšna druga življenjska preizkušanja. Za marsikoga je današnji turbulentni čas priložnost, da neha hlepeti po zunanji sreči, ampak da najde srečo v sebi. Odložimo ego, nehajmo se ločevati na črne in bele, stare in mlade, bogate in revne, ampak se povezujemo in sodelujemo. Ko smo resnično na svojem pravem mestu, je prostor za vsakogar. Covid nam je lahko učitelj, ki kaže, kaj delamo narobe in kaj prav.