Alumni zgodba: Katja Goljar

Izšla je nova alumni zgodba z Katjo Goljar, nekdanjo študentko Ekonomske fakultete in mlado podjetnico, ki je v času koronske krize prevzela vajeti v svoje roke ter se podala na pot podjetništva, mode in trajnosti. Skupaj s poslovno partnerko in prijateljico Najo sta začeli graditi blagovno znamko Relove, katere cilj je na trg prinesti trajnostne kose oblačil, transparentno prikazati procese v tekstilni proizvodnji ter spodbujati ženske k zavedanju lastne vrednosti.

Relove je mlado podjetje in znamka, ki na slovenskem trgu počasi, a vztrajno pridobiva na prepoznavnosti. Nam lahko malo več poveš o njem? Kakšno je vajino poslanstvo in vizija?

Ime podjetja izhaja iz sestavljanke angleških besed reduce-reuse-recycle in self love. Odraža dva cilja, ki sva ju želeli zasledovati ob ustanovitvi. Prvi je ustvariti kvalitetne, preproste in osnovne kose, ki so narejeni iz najkvalitetnejših certificiranih organskih materialov (GOTS certificiranih) in izdelani pravično v sloveniji. Vsak kos oblačila pa nosi tudi sporočilo, ki motivira ženske k zavedanju lastne vrednosti in pozitivnemu razmišljanju. To je najina strast že od prvega dne, in sicer ustvarjati kose, v katerih se bo vsaka ženska počutila prijetno v svoji koži in se sprejemala točno takšna, kakršna je! Posledično sva se zaradi tega odločili, da Relove oblačila ne bodo označena z običajnimi konfekcijskimi številkami, ampak bo velikost prikazana s srčki. 

Relove poslanstvo nekako obsega tri področja – trajnost, skupnost in izobraževanje. Ponujava osnovne kose garderobe, ki so izdelani v Sloveniji iz organskih materialov, za pravično plačilo. Preko spletne strani in socialnih omrežij znamke želiva biti čim bolj transparentni glede celotnega procesa izdelave oblačil – vse od nakupa materiala do izdelave in končnega pošiljanja. Na ta način si želiva prispevati k prenovi slovenske tekstilne industrije in ponuditi kose, ki so izdelani premišljeno in kvalitetno. Večina ljudi misli, da je okoljska in socialna problematika zelo kompleksna in da posameznik težko prispeva k rešitvam. Najina želja je izpodbiti ta mit. Ni potrebno, da deset ljudi živi trajnostno življenje popolno, dovolj je, da milijarda ljudi živi trajnostno življenje nepopolno. Z majhnimi koraki se lahko pride do velikih sprememb.

Najina vizija pa je predvsem ustvariti skupnost, ki bi posameznike navdihovala in spodbujala k bolj zavestnemu in trajnostnemu načinu življenja. Želiva biti pozitiven navdih, ki bi pozival k sprejemanju samega sebe in bolj trajnostni in predvsem premišljeni potrošnji. 

Trajnostni pristop postavljata v ospredje delovanja že od samega začetka. Ali obstajajo kakšni posebni razlogi, da sta se odločili za izdelavo oblačil iz 100% organskih materialov?

Tako je, že od prvega dne poslujeva okolju in družbi prijazno. Od izbire ekoloških in trajnostnih materialov do zmanjšanja ogljičnega odtisa s podpiranjem lokalne proizvodnje. Od vsakega naročila pa nameniva tudi del za podpiranje trajnostnih projektov v Sloveniji.

Predvsem je bil trajnostni pristop in izbira organskih materialov ideja, ki je izhajala iz lastnih težav. Nisem vedela, kje bi sploh še kupovala kakovostne osnovne kose, kot je na primer navadna bela majica iz čim bolj naravnih materialov, ki zdrži več kot eno sezono! Naja pa je iskala pajkice, ki ne bi bile iz sintetičnih materialov, se pravi iz poliestra, ampak iz naravnih materialov in se še vedno lepo prilegajo. Dejansko sva bili obe naveličani slabo oblikovanih oblačil, ki se uničijo po le nekaj pranjih. Poleg tega pa izbira trajnostnega pristopa izhaja tudi iz osebnih razlogov, saj sem se vedno ravnala po načelu, da delam najboljše za družbo in okolje. 

Od ideje do realizacije je kar dolga in vztrajna pot – zahteva veliko dela in potrpljenja. Kako se je začela vajina podjetniška pot? 

Mene je že od nekaj navduševal modni svet. Poleg tega pa mi je bila skrb za sočloveka in posledično okolje vedno eno izmed glavnih vodil v življenju. Že med magistrskim študijem IMB me je vedno bolj zanimal marketing in psihološki vidik človeka ter vedenje potrošnika. Potem so se nama poti prekrižale s prof. Matejo Kos Koklič, za katero sem še danes neskončno hvaležna, saj sem z njeno pomočjo dobila tudi Prešernovo nagrado za magistrsko delo z naslovom Vključevanje Generacije Y v potrošnjo trajnostne mode v Sloveniji. Že med pisanje teoretičnega dela so me šokirala dejstva o modni industriji, npr. da je druga največja onesnaževalka okolja takoj za naftno industrijo, da se je proizvodnja oblačil v zadnjem desetletju podvojila, da je za proizvodnjo ene bombažne majice potrebno 3000 l vode, da se poliester oz. sintetična vlakna razgrajujejo 200 let, da se je leta 2013 proizvodnja hiša v Bangladešu, kjer so imeli zaposlene delavce tudi H&M in Primark, porušila zaradi tako slabe konstrukcije in je posledično življenje izgubilo več kot 1000 delavcev, da so ženske, ki delajo v proizvodnji v Bangladeshu tako malo plačane (cca. 60$/mesec) in še bi lahko naštevala.

Marca 2020 sem se dobila z Najo na kavi, da bi izvedla intervju v okviru magistrske naloge. Razvila se je tako široka in intenzivna debata, da sva se odločili nekaj ukreniti na tem področju. Tako se je rodila ideja o Relove.

Relove label sta ustanovili leta 2020, ko smo se v svetu soočali s Covid krizo, ki je povzročila velike spremembe na trgu dela. Kakšne so bile največje ovire pri uresničevanju vajine ideje? S kakšnimi težavami sta se soočali? Kaj bi svetovali podjetnikom, ki se v teh nesigurnih časih odpravljajo na samostojno podjetniško pot?

Nama sta pravzaprav Covid kriza in zaprtje države prišli prav. Ker je bila večina stvari zaprtih, sva se res lahko osredotočili na razvijanje ideje in imeli veliko časa za brainstorming. Jaz sem bila poleg tega še v postopku zaključevanja magistrske naloge, Naja pa začasno brez dela, saj so bili fitnesi zaprti. Tako sva imeli dovolj časa in zagnanosti, da sva postavili spletno stran, se lotili oblikovanja Instagrama ter trženjskega plana. Izziv pa je bil v tistem času dostop do šiviljske proizvodnje, se je bilo zaradi situacije težko premikati po državi. Poleg tega pa so bile veliki težave tudi z dobavnimi roki materiala. Vendar sva se zavedali, da so to dejavniki, ki jih težko kontrolirava in niso odvisni od naju.

Moj nasvet tistim, ki se v teh časih odpravljajo na podjetniško pot pa bi bil, naj bodo potrpežljivi, predvsem pa naj si drznejo eksperimentirati.

Ti je študij na EF pomagal pri ustanovitvi lastne blagovne znamke? Je bil kdo na EF, ki te je še posebej motiviral za začetek lastne karierne poti?

Da in ne. Kmalu sem ugotovila, da se dandanes ogromno stvari lahko naučiš sam. Jaz sem s svojim izobraževanjem nadaljevala še po študiju in tako še danes ogromno berem, poslušam različne marketinške in podjetniške podcaste, delam različne spletne tečaje na platformah kot so Hubspot, Udemy ipd. Je pa res, da se znanje najbolj utrdi z izkušnjam. Zagotovo pa me je IMB ogromno naučil. Od teoretične podlage do mehkih veščin, od samodiscipliniranosti do organizacijskih sposobnosti in kreativnega razmišljanja. Predvsem pa komunikacije, ker smo veliko delali na skupinskih projektih. Iz časa študija pa mi je najbolj ostala v spominu prof. Anja Svetina Nabrgoj. Od takrat je bila želja po lastni blagovni znamki in podjetju  še toliko močnejša!

Sedaj, ko je za tabo že nekaj samostojne podjetniške poti, je kaj posebnega, kar bi si  želela vedeti na začetku samostojne podjetniške poti? Kaj bi priporočala sedanjim študentom?

Meni je zelo pomagal naslednji rek: “The key to success is to start before you’re ready.” Če imaš idejo,  samo začni! Začni sedaj, saj nikoli ne boš popolnoma pripravljen. Bodi potrpežljiv, pogumen, sočuten do sebe in pripravljen eksperimentirati. Ne potrebuješ vedeti vsega in imeti pripravljenih 100 strani dolgega podjetniškega načrta, ker zelo hitro ugotoviš, da se vseskozi stvari spreminjajo. Ne potrebuješ posebnega talenta ali sreče, ampak predvsem vztrajnost, pogum in konsistentnost. Meni osebno je pomagalo tudi to, da nisem začela z željo po denarju vendar z željo po spremembah. Tako ne uživaš samo v doseženih ciljih, ampak tudi v samem procesu. Ne bo vedno lahko, ampak bo pa vredno.