Alumni zgodba: Lučka Lucy Nemeš

Izšla je nova alumni zgodba z Lučko Lucy Nemeš, alumno Ekonomske fakultete in popotnico, ki je trg dela v Sloveniji preizkusila le preko študentskega dela, ob prvi priložnosti pa začela nabirati izkušnje v tujini. Njena karierna pot jo je popeljala vse od Kuala Lumpurja do Berlina in Miamija, danes pa jo najdemo v Kölnu, kjer kot »Manager, Data Strategy & Customer Experience« dela v Publicis Sapient, svetovalnem podjetju za digitalizacijo procesov in produktov. Zaupala nam je svoje izkušnje s tujino, primerjala slovenski in tuji trg dela ter delila nasvete sebi in študentom na začetku karierne poti.

Danes živiš v Nemčiji, pred tem pa si živela vsepovsod po svetu – od Berlina, Barcelone, Miamija, nekaj časa celo v Kuala Lumpurju. Nam lahko poveš malo več o svojih mednarodnih izkušnjah in kako te je življenje pripeljalo v vsa ta mesta? Kaj je bil tisti razlog, da si se odločila za življenje v tujini?

Že kot študentka sem zelo rada potovala, vedno sem imela študentsko delo in vsak prost teden izkoristila za potovanja, kjer sem spoznala veliko ljudi in na kratko izkusila življenje v drugih mestih in državah. Ko sem bila doma, sem opazila, kako majhna je Ljubljana v primerjavi z drugimi mesti in v meni je rasla želja, da v tujino ne bi samo potovala, ampak tam nekaj časa tudi živela in se bolj poglobila v vsakdanje življenje tujih kultur. Tako sem se najprej odločila za Erasmus izmenjavo v Barceloni, nato pa za opravljanje dveh praks v tujini, v Berlinu in Kuala Lumpurju. Prvo sem si poiskala sama, v Azijo pa sem šla s pomočjo AIESEC-a. Po koncu sem se odločila, da svojo kariero nadaljujem v tujini. Tako sem preko službe, ki sem jo imela v Kölnu, lahko del časa preživela tudi v Miamiju.

Zagotovo bi rekla, da je na mojo odločitev vplivala okolica oziroma ljudje, s katerimi sem bila obkrožena. Na dodiplomski ravni sem študirala mednarodne odnose, kjer sem prišla v stik s kar nekaj tujimi študenti, kar je imelo velik vpliv na mojo ljubezen do tujine.

Sedaj živiš in delaš v Kölnu. Kaj te je na koncu pripeljalo v to mesto?

Zasebno življenje, poleg tega pa tudi krog ljudi. Ko delaš v tujini in nikjer nisi stacioniran za dlje časa, je večina tvojih prijateljev in znancev tujcev. Köln pa je prvo mesto, kjer sem se spoprijateljila z domačini. So zelo odprti, prijazni in nisem imela težav z vzpostavitvijo novih prijateljstev. Čeprav sem pričakovala, da bom šla ob vrnitvi v Nemčijo v Berlin, sem se na koncu v Kölnu počutila domače ter udobno in to je bil eden izmed prvih razlogov, da sem se odločila za to mesto.

Slovenci imamo včasih za Nemce v mislih stereotip, da so zaprti in se držijo zase, medtem ko si ti omenila, da te je prepričala odprtost in prijaznost ljudi.

Vem, tudi jaz sem ga imela in predstava ni čisto napačna. Gre za ogromno državo z 80 milijoni ljudmi in prebivalci z južne Nemčije, s katerimi imamo Slovenci največ stika, res veljajo za bolj zaprte ljudi. Kakor povsod po svetu pa moramo vedeti, da obstajajo ljudje, ki bodo stereotipe potrjevali in ljudje, ki jih bodo rušili.

Kakšno pa je življenje v Kuala Lumpurju, ki velja za bolj eksotično destinacijo? Kakšno službo si opravljala in kako si si jo našla?

Tam sem izkusila, kako je živeti samostojno in se zanesti sama nase. Na začetku sem doživela kulturni šok. Vsekakor sem se hitro naučila, da sem varnost in sproščenost pri sprehajanju po mestu imela za samoumevno. Poleg tega me je presenetila tudi hrana, saj v Sloveniji nismo vajeni tako pekočih in izrazitih okusov. Vsekakor je šlo tukaj za spoznavanje in navajanje na popolnoma drugačno kulturo. Na koncu je bila še vedno odlična izkušnja, predvsem pa tudi dobra referenca za nadaljnjo karierno pot.  

Službo pa sem si poiskala s pomočjo organizacije AIESEC. Delala sem za nevladno organizacijo, ki je pomagala ljudem z rakom, ki si niso mogli sami financirati zdravljenja. Organizacija je imela podružnice po celotni Aziji, sama pa sem delala v oddelku, ki je skrbel za komunikacijo s podružnicami, kar je pomenilo, da sem veliko potovala po različnih azijskih državah.

Bi se še vrnila v Azijo?

Zagotovo. To imam tudi v načrtu oziroma sem imela pred pandemijo, ko sva se z možem želela odpraviti na Japonsko in tam delati, vendar sva morala malo počakati. Še vedno si želiva za nekaj časa odpraviti v Azijo, vendar pa se nameravava vrniti v Evropo, saj ima življenje tukaj kljub vsemu svoje prednosti.

Kakšne razlike pa opažaš med delom v tujini in delom v Sloveniji?

Sama razen študentskega dela nisem nikoli delala v Sloveniji, poleg tega pa sem vedno delala v digitalni industriji, ki se ne razlikuje veliko od trga do trga. Pa vendar lahko povem, da v primerjavi s Slovenijo, v tujini ni hierarhije. V tujini imaš vedno dostop do nadrejenega, pa čeprav gre za predsednika velike korporacije. Seveda gre vedno za spoštovanje in razumevanje meja, vendar kljub vsemu najdeš prost dostop in odprto komunikacijo. Ne gre za posploševanje, da je v Sloveniji ravno obratno, ampak kultura komuniciranja in sodelovanja je zagotovo drugačna.

Danes si zaposlena pri podjetju Publicis Sapient. Kako bi podjetje opisala nekomu, ki zanj še ni slišal?

Gre za svetovalno podjetje, ki pomaga strankam digitalizirati produkte in interne procese, tako da lahko ostanejo relevantni na trgu in konkurirajo digitalnim podjetjem, ki prihajajo na trg. Pomagamo jim pri odločitvah kam investirati, kako inovirati, se modernizirati, kje lahko prihranijo itd. Gre za veliko podjetje z različnimi ekipami in področji, od oblikovalcev do snovalcev uporabniške izkušnje, psihologov, vsekakor pa velik del predstavlja tudi ukvarjanje s podatki.

Kakšne so tvoje odgovornosti in delovne naloge?

Pri podjetju sem zaposlena že 3 leta in moje delovno mesto je »Manager, Data Strategy & Customer Experience«. Kar pomeni, da podjetjem pomagam pri tem, kakšne podatke o strankah ali uporabnikih potrebujejo, kje lahko te podatke najdejo. Pomagam jim pri povezovanju različnih podatkovnih baz, analizi in na koncu narediti iz vseh zbranih informacij nek smisel. Skupaj definiramo tudi cilje oziramo odgovorimo na vprašanje, kaj želimo doseči. Na ta način lažje vidimo, kakšne podatke sploh iščemo. Kot manager pa tega ne delam več sama, ampak imam za sabo ekipo, ki jo vodim. Jaz kot manager naredim zaključke iz podatkov, ki jih dobimo, vodim komunikacijo med stranko in ostalimi internimi timi oziroma sem tista, ki pomaga osmisliti zbrane podatke za praktično uporabo. Gre za res ekipno delo, kjer so vsi členi pomembni. So pa to dolgotrajni projekti in “on-going” proces. Pomembno pri mojem delu je, da s stranko, za katero sem zadolžena, vzpostavim iskren in zanesljiv odnos ter delam kot njihov partner. Tako moram včasih potovati fizično do stranke, saj sem skozi svoje delo ugotovila, da je tudi take vrste stik pomemben pri grajenju poslovnega partnerstva.

Moram reči, da zelo uživam pri podjetju. Kultura je tista, ki me je pritegnila, da sem se 3 leta nazaj odločila za zaposlitev. Dodana vrednost je tudi to, da lahko veliko dela opravim od doma oziroma “remote”. V primeru, da se odločim za preselitev v drugo državo, mi podjetje to omogoči in svoje delo lahko nadaljujem kjerkoli. Kot delavec je tvoj doprinos v podjetju res cenjen in to se vidi tudi v odnosu, ki ga gojimo med seboj.

Poleg redne službe izvajaš tudi delavnice za različne fakultete. Zakaj svoj čas rada nameniš tudi temu?

Podjetje in različne fakultete sodelujemo kot partnerji že nekaj let. Znotraj podjetja ima vsak posameznik, kot vodja,  že določena znanja, ki jih potem lahko predaja naprej študentom – online ali v živo.

Delavnice, ki jih jaz izvajam, so ponavadi s področja strategije in razvoja produktov ter »design thinking«. Zelo rada delam na primerih, kjer jim podam kratko teoretično znanje, potem pa se usmerimo na praktične izzive. Večino časa pustim, da do rešitev pridejo sami, jaz pa jih pri tem usmerjam in svetujem, ko pridejo do preprek. Včasih se zgodi, da to delamo tudi že skupaj s stranko, kar pomeni, da študentje na koncu rešitev predstavijo direktno podjetju. To je za študente odlična priložnost, saj na ta način ne spoznajo samo našega podjetja in stranke, ampak si tudi že ustvarjajo lastno mrežo poznanstev. Tako sem tudi jaz prišla do večine služb, ki sem jih opravljala, tako da je tak način dela vsekakor lahko odskočna deska.

Poleg tega pa rada ohranjam stik s študenti in mlajšo generacijo, saj mi to pride zelo prav pri delu. Velikokrat gre tukaj za isto ciljno skupino in bolj sem z njimi v stiku, lažje svetujem stranki, kako pristopiti do njih.

Kakšen nasvet bi dala Lučki Lucy in študentom, ki so na začetku karierne poti?

Moj nasvet sami sebi in tudi ostalim študentom na začetku karierne poti bi bil precej preprost: »Ne skrbi in uživaj.« Vem, da je to nekaj, kar je lahko reči in težje narediti. Sama se spomnim, da sem bila na začetku precej resna in nesproščena, vse je moralo biti narejeno popolno. Sedaj pa vidim, da je potrebno ob delu uživati, biti sproščen ter graditi kvalitetne in iskrene odnose. Čeprav se sliši klišejsko, je pomembna pot in ne samo cilji.

Poleg tega pa bi študentom svetovala, naj poskusijo čim več različnih stvari. Tudi jaz konec gimnazije nisem vedela, kaj bi rada delala v življenju in kakšna kariera bi bila zame. Vendar pa sem tekom študija poskusila zagrabiti vsako priložnost, ki se je ponudila in tako me je na koncu pot pripeljala do danes, kjer res uživam v svojem delu. Vsaka izkušnja je lahko učiteljica.