Alumni zgodba: Uroš Ferlin

Izšla je nova alumni zgodba z Urošem Ferlinom, nekdanjim študentom Ekonomske fakultete, ki je svoje poslanstvo našel v poklicu, ki ni vsakodnevno srečan. Ukvarja se s coachingom za obvladovanje in hekanje časa. Podjetjem in organizacijam pomaga pri postavljanju prioritet, povečanju produktivnosti ter pozicioniranju na trgu. V kratkem pogovoru nam je predstavil, kako lahko gospodarjenje s časom iz sanj spremenimo v realnost.

Si ustanovitelj coachinga za obvladovanje časa oziroma hekanje časa. Kako bi opisal hekanje časa nekomu, ki tega ne pozna.

Hekanje časa pomeni živeti v trenutku. Sam sem prvič ta izraz zasledil pri delu ameriških marincev. Poenostavljeno povedano gre za to, da se pri svojem delu »ustavijo« in naredijo pregled, kaj so njihove prioritete in kakšna je njihova osredotočenost. Ker gre za delo, pri katerem je prisotno visoko tveganje, je to še toliko bolj pomembno. Pri svojem nadaljnjem raziskovanju pa sem ugotovil, da ta izraz ni pogost. Zato sem ga kar sam definiral – zame je torej hekanje časa, živeti v trenutku in ne v preteklosti ali prihodnosti.

Kako bi opisal svoje delovno mesto oziroma svojo kariero, ki ni najbolj pogosta in poznana?

Sem razvijalec posla. Raziskujem marketing in prodajo. Podjetjem pomagam pri njihovi rasti, dvigu produktivnosti in jih usmerjam pri pozicioniranju na trgu, da lahko odstopajo od konkurence.

Svoje kariere nisem začel tako. Že tekom študija, potem pa še na začetku zaposlitve sem se moral soočiti z disleksijo in neorganiziranostjo. Pogosto sem se počutil preobremenjenega, kot da sem povsod po malo in nikjer zares. Zato sem se odločil, da poiščem rešitev. Raziskoval sem, bral, si pomagal z lastno kreativnostjo in sčasoma se je iz tega razvila filozofija hekanja časa.

Kako pa si prišel od točke, kjer je bilo hekanje časa samo tvoja filozofija do točke, ko si jo začel predajati drugim?

Začelo se je z delavnico v sodelovanju z Inkubatorjem, kjer so bili glavni udeleženci študentje. Na delavnici sem želel izpostaviti pomembnost  časa in podati nasvete kako upravljati z njim, govoril sem o času z različnih vidikov. Ker sem želel lastno zgodbo deliti s čim več posamezniki, sem se odločil sam organizirati delavnico. Kaj kmalu sem videl, da je upravljanje s časom kar velik izziv posameznikov – predvsem pa je izziv posameznikov, kako živeti v trenutku. Ravno to je bil povod, da sem se začel ukvarjati s coachingom za posameznike in tudi večje skupine. Ljudem pomagam pri organizaciji časa in premagovanju ovir na katere lahko naletijo.  

S kakšnimi odgovornostmi in nalogami pa se srečuješ kot coach?

Pri coachingu gre predvsem za aktivno poslušanje. Med vrsticami moraš prebrati, kaj stranke želijo povedati – jaz samo poslušam in si beležim. V naslednjem koraku jim postavim “zrcalo” in jim opišem situacijo iz mojega zornega kota. Moram biti pozoren, da pri tem ne podajam sodb ali nasvetov, ampak stranko poskušam samo usmeriti na pot, kjer bo do želenega rezultata lahko prišla sama. Pri mojem delu sta pomembni empatija in intuicija. Odgovornost je velika, saj zelo hitro lahko prestopiš mejo, kjer pri zrcaljenju lahko hitro začneš vključevati svoja mnenja in svojo zgodbo. Cilj coachinga pa ni, da nekoga navdihneš z lastno zgodbo, ampak ga z vprašanji spodbudiš k razmišljanju in rešitvam.

Na kakšen način potekajo delavnice, ki jih izvajaš za podjetja?

Za optimalno delo in rezultate je število udeležencev med 10 in 15, delavnice pa so sestavljene iz štirih sklopov. Najprej se pogovarjamo o tem, kaj sploh je čas, kakšna je razlika med življenjem v trenutku in življenjem na avtopilotu. Zanimivo dejstvo, ki preseneti veliko ljudi je to, da človek 5% svojega časa preživi zavestno, vse ostalo dela podzavestno in avtomatično.

Najprej se lotimo delavnice malo bolj teoretično, ampak se kmalu preselimo na praktični del, ki zajema sestavljanje svoje formule za učinkovito upravljanje s časom. Le-ta je sestavljena iz soočanja s strahovi ter iskanjem svojih prednosti in slabosti. Jaz ponudim samo ogrodje in usmeritve, vsak posameznik pa si jo sestavi sam. Če gre za tim sodelavcev, ki se med seboj poznajo, jih razvrstim v skupine, da si med seboj lahko pomagajo npr. pri iskanju prednosti, ki jih imajo na delovnem mestu. To je dobro tudi za podjetja, saj s tem pridobijo informacijo, na katerem področju lahko določenega zaposlenega spodbujajo. Na koncu se pogovorimo še o motilcih časa, kako lahko bolje razpolagajo s časom ter kako se učiti na podlagi izkušenj.

Kot pomemben del delavnic si omenil delo v skupinah. Je bilo tvoje delo kot vodja delavnice oteženo, ko smo zaradi epidemije vsa srečanja preselili na splet? Si opazil, da je to vplivalo na kvaliteto skupinskega dela?

Meni je selitev na spletne dogodke predstavljala samo dodaten pripomoček in zagon. V času epidemije se je povpraševanje po delavnicah in coachingu povečalo. Digitalizacija mojih storitev je pomenila, da sem lahko svojo ponudbo preselil tudi v tujino, tako so se pojavila prva povpraševanja v ZDA. Zaradi dogodkov preko spleta sem uspel razširiti tudi svojo mrežo poznanstev.

Prednosti in slabosti vidim tako v dogodkih v živo kot tudi v tistih preko spleta. Sem pa opazil, da je zaradi intenzitete, ki jo prinaša spletno okolje, fokus ljudi upadel. Zato sem svoje delavnice prilagodil predvsem na ta način, da sem jih skrajšal.

Kot si omenil, si prvo delavnico izvedel za študente. Bi se strinjal s tem, da je “time management” pomembna veščina, na kateri bi študentje morali delati?

Vsekakor. Če bi sam prej ozavestil pomembnost te veščine, bi bila moja študentska leta precej lažja in prihranil bi si veliko stresa, ki so mi ga povzročali izpiti. Študentje bi se morali zgodaj, že v svojih srednješolskih letih, zavedati pomembnosti fokusa in postavljanja prioritet, ki zelo olajšata delo. To bi lahko rekel, da velja kar za življenje nasploh. 

Kaj bi svetoval študentom, da bi bili boljši pri hekanju časa?

Predvsem, da se začnejo zavedati pomembnosti življenja v trenutku oziroma čuječnosti. Naj se posvetijo spoznavanju samega sebe, zaupajo svoji intuiciji, vlagajo v znanja, ki so jim pomembna, delajo na svojih ciljih in postavljanju lastnih prioritet in se čim manj obremenjujejo z mnenjem okolice. Če vsak dan naredijo droben korak v to smer, bodo konec študija v hekanju časa že precej bolj vešči in posledično bolje pripravljeni na nadaljnjo karierno pot.

Kaj pa bi svetoval Urošu, ki je bil na začetku karierne poti?

Mogoče to ni ravno običajen odgovor, vendar na začetku lastne karierne poti bi si želel bolje obvladovati lastna čustva oziroma se naučiti delati z njimi, saj sem hitro spoznal, da je to veščina, ki ti pride zelo prav v poslovnem svetu.

Poleg tega bi mu svetoval, kako pomembno je sodelovanje in izkazovanje interesa. Šele kasneje v karieri sem se naučil, kako pomemben korak je na primer dvigovanje roke na konferenci in postavljanje vprašanj. S tem pridobiš samozavest, nova znanja ter tudi dodatna poznanstva.