Alumni zgodba: Tina Zor

Izšla je nova alumni zgodba z Tino Zor, alumno EF, ki je poleg pisanja magistrske naloge začela opravljati svojo prvo redno službo v Zürichu, v eni izmed največjih švicarskih bank. Že od začetka študija je bila osredotočena na kariero, visoko motivirana in željna uspeha. Po nekaj letih pa je naredila premor in se odločila za zavestni predah v karieri. V družbi, kjer je izgorelost pogosto prisotna, si tega ni želela. Povedala nam je več o svojih začetkih, kako se lotiti iskanja zaposlitve v tujini in zakaj je trenutno pritisnila pavzo na svoji karierni poti.

Svojo kariero si gradila tako v Sloveniji kot v tujini. Kje pa se je začela tvoja karierna pot in kam te je peljala?

Svojo karierno pot sem začela graditi že tekom študija, saj sem se že od samega začetka zavedala prednosti, ki jih to prinaša. Tako sem se pridružila enem izmed Big4 podjetij, kjer sem nabirala relevantne izkušnje. Tekom zaključevanja podiplomskega študija pa sem pot nadaljevala v Švici, v Zurichu, kjer sem se zaposlila na »trading flooru« v Credit Suisse. Tam sem bila zaposlena nekaj let in tekom tega časa delala na več projektih v različnih oddelkih banke.

Zakaj pa Švica? Kaj je tisto, kar te je vodila tja?

Razlogov za selitev v Švico je bilo več, tako življenjskih kot tudi kariernih. Na eni strani me je tja vleklo zaradi narave, kulture in podobnosti s Slovenijo, ki jih najdemo. Po drugi strani pa me je ta država privlačila zaradi bančne industrije, ki je ena izmed največjih in najboljših na svetu, ter višjega življenjskega standarda.

Kako pa si se potem uspela privaditi na novo okolje? Kljub izkušnjam in želji je bil najbrž še vedno prisoten “kulturni” šok ob selitvi v tujo državo?

Prvi stik s Švico sem dobila že preko izmenjave, ki sem jo opravljala na University of Zurich, tako da je bila selitev zaradi službe lažja, saj sem kulturo, mesto in sistem že približno poznala. Pa vendar je bil prisoten šok, saj sem padla v precej intenziven delovnik, poleg tega pa je stanovanjska situacija težka, saj so stanovanja draga, ponudba pa je manjša od povpraševanja. Sama sem se v prvih dveh mesecih selila kar šestkrat, preden sem našla primerno stanovanje za daljši najem.

Ne glede na vse, so bili občutki in okolje drugačni ob zaposlitvi, saj tudi tvoje odločitve s seboj nosijo večjo težo kot so jo v času izmenjave, zato je bil prehod naporen in poln izzivov, vendar je bilo vredno.

Ko si se odločila za Švico, si si želela delati v Credit Suisse ali si prošnje pošiljala tudi v druga podjetja?

Glavni motivator je bila švicarska banka. Na podiplomskem študiju sem študirala bančni in finančni management in posledično sem vedela, da želim delati v bančni prestolnici. Nekaj časa sem tudi razmišljala o Frankfurtu ali Londonu, vendar sem se na koncu odločila za Zurich, ki mi je bil zaradi kulture in jezika najbolj blizu. Zato sem se tudi odločila za izmenjavo v Zurichu, saj sem želela tam graditi svojo kariero. Med izmenjavo sem se udeležila veliko dogodkov, kjer je bil poudarek na mreženju, tako da sem nekaj poznanstev stkala že tekom študija. Mislim, da lahko tovrstno mreženje nekomu tudi omogoči lažji vstop na trg dela.

V Credit Suisse si bila zaposlena tri leta. Začela si kot pripravnica, potem pa si napredovala vse do “Junior Product Manager” in si uspela nabrati kar veliko izkušenj. Na kakšen način bi rekla, da se delo razlikuje od dela v Sloveniji?

Vsekakor so prisotne razlike. Delovniki so precej bolj naporni kot v Sloveniji, ne samo po sami časovni dolžini, ampak tudi po intenzivnosti. Ko se dela, se res dela. Pogosto tudi odmore za kosilo in kavo preživiš na precej službeno obarvanih sestankih.

Vsekakor se pozna tudi to, da je Zurich finančna prestolnica, ki je ekonomsko močnejša od Ljubljane, kar se odraža z vključenostjo Zuricha v svetovno finančno industrijo, kar posledično pomeni, da je konkurenca večja, tekmovalnost pa višja.

Tudi ko kot posameznik vstopaš na trg dela, je konkurenca zelo močna. Kar pomeni, da moraš imeti jasno vizijo in močno lastno blagovno znamko, da lahko uspešno konkuriraš ostalim iskalcem zaposlitve.

Kakšen pa bi bil tvoj nasvet študentu, ki si želi iskati redno zaposlitev v tujini?

Meni je bilo že po končanem dodiplomskem študiju jasno, da si želim zaposlitve v tujini. Zato sem se zavedala pomembnosti opravljanja izmenjave v Zurichu, da sem s tem pridobila prvi stik s švicarskim trgom. Tudi pripravništva v tujini je težko dobiti, posebej, če gre za tako saturiran trg kot je švicarski.

Vsekakor bi izpostavila vztrajnost. Ne smeš pričakovati, da bo deset prijav obrodilo sadove, ampak jih moraš poslati veliko več. Precej je odrekanj in pripravljen moraš biti izstopiti izven svoje cone udobja. Zavrnitve ne smeš vzeti kot konec sveta, ampak iz te lekcije izluščiti usmeritev za naprej.

Ko si se že odpravila v Švico, si morala v Sloveniji še zaključiti študij in napisati magistrsko nalogo. Kako si uspela usklajevati to študijsko obveznost v Sloveniji z novo službo v Švici?

Oboje je od mene zahtevalo veliko predanosti in fokusa. Kljub zaposlitvi je bilo dokončanje študij še vedno moja prioriteta. Pri pisanju magistrske naloge mi je zagotovo pomagalo to, da je bila moja mentorica na srečo precej fleksibilna. V kontaktu sva ostali preko elektronske pošte, ko pa sem prišla v Slovenijo, sva se srečali v živo. Poleg tega je bil moj delodajalec zelo razumevajoč in podpiral moje dokončanje študijskih obveznosti. Za krajši čas so spremenili mojo pogodbo, da sem imela fleksibilen delovni čas.

Zelo mi je pomagalo, da sem imela dober podporni sistem, saj sem bila ves čas razpeta med pisarno in knjižnico.

Po 3 letih službe si se odločila za predah v karieri. Zavestno si dala odpoved in se posvetila sama sebi in ciljem za naprej. Najbrž je to od tebe zahtevalo precej poguma.

Od začetka študija oziroma samega šolanja nisem imela predaha. Ob študiju sem bila večino časa zaposlena, še pred zaključkom študija pa sem se tudi redno zaposlila. Po nekaj letih, ko sem bila v tem ciklu, sem se lansko leto za trenutek ustavila in se vprašala, kako naprej. Želela sem se namensko ustaviti, si vzeti nekaj časa zase in svoje zasebne cilje ter premisliti, kakšni bodo moji nadaljnji koraki. Hotela sem tudi sama pri sebi osmisliti, kaj sem že dosegla. Mogoče ta odločitev ni najbolj običajna, vendar v časih, ko je izgorelost skorajda pričakovana, si sama zase tega nisem želela.