Alumni zgodba: Simon Plestenjak

Izšla je nova alumni zgodba z Simonom Plestenjakom, ki je diplomiral na Ekonomski fakulteti iz marketinga, nato pa se odločil, da zapusti majhno Slovenijo in se odpravi v brazilsko velemesto São Paulo. Tam se je vpisal na študij fotografije in še vedno ga najdemo tam. Povedal nam je več o svojih študentskih letih, začetkih ter o tem, kako se življenje v majhnih in velikih mestih razlikuje.

Na Ekonomski fakulteti si končal dodiplomski študij. Kakšne imaš spomine na EF? Ti je bil  študij na EF dobra odskočna deska za tvojo nadaljnjo karierno pot? 

Na divja študentska leta in čas, ko sem se odselil od staršev ter zaživel na svoje, imam zelo lepe spomine. Stanoval sem v bližini in na fakulteto hodil peš. Takrat imaš polno energije in zagrabiš vsako priložnosti, ki jo dobiš. V tem času sem spoznal ogromno novih ljudi. Poleg tega sem rad študiral marketing in komunikacijo. Sicer mi kasneje sam študij na papirju ni več koristil, saj sem ubral drugačno karierno pot, pa vendar sem pri svojem delu še vedno lahko uporabil marketinška znanja, ki sem jih prejel tekom študija.

Nato si študij nadaljeval v São Paulu, smer fotografija. Kaj je vplivalo na tvojo  odločitev, da nadaljuješ študij v smeri fotografije? Kdaj si se začel ukvarjati s  fotografijo? 

Eno leto sem delal v marketingu velikega slovenskega podjetja, kjer sem se pobližje spoznal s fotografijo kot medijem. Nato sem veliko potoval in fotografiral, ko pa sem naredil prvi tečaj fotografije, me je le-ta čisto prevzela in odločil sem se, da bom nadaljeval študij v tej smeri. Tako sem dodiplomski študij zaključil iz ekonomije, medtem ko sem se na podiplomski študij vpisal na fotografijo. 

Kako to, da si izbrali fakulteto ravno v mestu São Paulo? Kaj te je tam tako zelo  pritegnilo?

Nekaj let pred tem se potoval v São Paulo. Tam sem imel nekaj prijateljev in znancev, med drugim tudi iz sveta fotografije. Le-ti so me potem vzpodbudili, da naj se vpišem na študij fotografije in mi tudi pomagali pri vpisu. Poleg tega pa sem São Paulo izbral tudi, ker je bil študij finančno sprejemljiv in sem si želel izkusiti življenje v ogromnem mestu, ki bi bilo čisto nasprotje mojega domačega kraja, prihajam namreč z Bleda.

Kakšne so  prednosti “najbolj naseljenega mesta južne poloble”? Kakšne pa so slabosti? 

Prednosti življenja v velikem mestu, kot je São Paulo, so predvsem v tem, da je vsega več – ljudi, poti, vrat. Lahko si anonimen in neznan, pa se ti vrata vseeno odpirajo. Vse okoli tebe se hitro vrti in dogaja, vplivov in inspiracije je na vsakem vogalu polno in mesto ves čas živi.

Na drugi strani pa se najde tudi veliko slabosti, kot so velike socialne razlike, nevarnost in nasilje, ogromno prometa in onesnaženje, izguba časa, pomanjkanje narave in miru.

Za svoje delo si prejel številne nagrade in priznanja. Na katero nagrado si pa še posebej ponosen?

Nagrada, na katero sem najbolj ponosen in se mi tudi zdi najbolj pomembna, je bila zagotovo častna omemba na Picture of The Year Latin America, saj je ena najpomembnejših nagrad na tem kontinentu. Predvsem sem jo bil vesel tudi zato, ker mi je serija fotografij, za katero sem bil nagrajen, zelo pri srcu. 

Si eden izmed Slovencev, ki je sodeloval tudi z revijo National Geographic. Nam  lahko malo več poveš o sodelovanju. Kako poteka izbor za sodelovanje s tako priznano revijo? Kaj ti je takšno sodelovanje prineslo? 

Kontakt z revijo je neposredna posledica mojega študija fotografije – diplomiral sem namreč na temo “Mitološke podobe konja v  umetnosti in fotografiji”. S tem sem zbudil pozornost urednika Arneja Hodaliča, ki mi je ponudil priložnost in posledično sem naredil veliko reportažo o lipicancih, zatem pa še o kranjski čebeli.  

Če imaš kot fotograf objavljeno reportažo v National Geographic, ima to v svetu fotografije enak pomen in velikost kot univerzitetna diploma. Gre za velik dosežek, ki ti odpre mnoga vrata.

Bi rekel, da je Instagram razvrednotil delo profesionalnih fotografov? Ali z množičnostjo izgubljamo na kakovosti ali pa  poplava amaterskih posnetkov razliko v kakovosti med profesionalnim in amaterskim delom naredi še bolj očitno? 

Mislim, da Instagram ni razvrednotil dela profesionalnih fotografov. Je pa spremenil povpraševanje in ponudbe je postalo preveč. Kljub vsemu se amaterski posnetki ne morejo primerjati s profesionalnimi, saj ne gre za isti nivo. So pa nekoč amaterski posnetki zdaj velikokrat že profesionalni, saj služijo profilom influencerjev, ki to opravljajo kot službo. Kreativnost in kvaliteta sta postali izjemni tudi s telefonom. 

Fotografi svet vidite drugače kot drugi. Je to bistvo fotografije, da isto zgodbo  poveste drugače? Kaj želiš sporočiti s svojimi fotografijami? 

Dandanes je vsak vsaj malo fotograf. Ko nekaj fotografiraš, je to zato, ker si nekaj videl  in hočeš sebi ali drugim pokazati svoje videnje. Vsak fotograf bi naredil drugačno fotografijo iste stvari, ker nihče nima iste vizije, ozadja, spretnosti, znanja, opreme, vzroka in namena. V tem je čar fotografije, saj pripoveduje zgodbo, v vsaki zgodbi pa je del pripovedovalca.
Kot fotograf delam to poklicno, sporočam kar vidim. Radovednost me žene pogledat stvari od blizu, doživeti stvari globoko. Zame je fotografija način za spoznavanje življenja in medij za poklicno udejstvovanje.