Alumni zgodba: Tjaša Baskera

Izšla je nova alumni zgodba z Tjašo Basker, ki šport spremlja že od malih nog. Karate je začela trenirati kot majhna deklica in ga nadaljevala vse do lanskega leta. Na svoji poti se je udeležila mnogih tekmovanj, med drugim pa je leta 2019 osvojila tudi naslov evropske podprvakinje. Kljub vsem dosežkom v športu pa si je želela tudi kariere v turizmu, zato je izbrala študij na Ekonomski fakulteti. Z nami je delila svoje začetke, izzive pri usklajevanju treningov, tekmovanj in študija ter svoje načrte za prihodnost po zaključku vrhunske športne kariere.

Zakaj si se odločila, da se začneš s športom, natačneje s karatejem resneje ukvarjati? Kdaj je za tebe šport postal več kot le rekreacija in sprostitev?

Lahko bi rekla, da mi je bil karate položen že v zibelko. Moj oče je namreč trener karateja in me je že od samega začetka to izjemno zanimalo. Nismo imeli varuške, zato me je oče vedno peljal s seboj na treninge in takoj sem vedela, da si želim postati karateistka. Natančneje – želela sem se boriti, kate pa me niso preveč zanimale. Sicer začetki so vedno na podlagi kat, da se naučiš tehnike in drugih gibalnih vzorcev, ki jih kasneje prilagojeno za borbe tudi uporabljaš. Vedno sem bila malo bolj tekmovalna, zato sem že od samih začetkov zelo rada hodila na tekme. Karate me je sproščal, poleg tega pa sem se zaradi narave športa naučila marsikatero življenjsko lekcijo. Več kot le rekreacija pa je karate postal, ko sem pri 15. letih začela nastopati za slovensko reprezentanco in si začela postavljati visoke cilje – medalje z evropskih in svetovnih prvenstev. Ko se je pokazala možnost za Olimpijske igre, nisem oklevala – postavila sem vse na stranski tir in karate je bil moj glavni fokus in smisel življenja. Brez podpore staršev si tega ne bi mogla privoščiti. Kasneje je bilo lažje, ker sem uspela dobiti zaposlitev pri Ministrstvu za notranje zadeve kot vrhunska športnica. 

V svoji tekmovalni karieri si dosegla ogromno uspehov. Na katere si najbolj ponosna?

Zagotovo sem najbolj ponosna na medalje z evropskih prvenstev, evropskih iger, sredozemskih iger in premier lig. To so prvenstva na najvišjem nivoju. Uspeh na tovrstnih tekmovanjih ne pride po nesreči oz. ne treniraš en mesec in vzameš medaljo. Za tovrstne uspehe moraš prehoditi kar trnovo pot, več let biti popolnoma predan ciljem in podrejati popolnoma vsak del svojega življenja. Uspehi, na katere sem najbolj ponosna, so: 

• 2. MESTO v športnih borbah članice -61kg na K1 Premier League Moscow, Moskva (Rusija) 2021
• 2. MESTO v športnih borbah članice -61kg na 54. EKF Evropskem članskem prvenstvu, Guadalajara (Španija) 2019
• 2. MESTO v športnih borbah članice -61kg na 2. Evropskih igrah, Minsk (Belorusija) 2019
• 1. MESTO v športnih borbah članice -61kg na XVII. Sredozemskih igrah, Tarragona (Španija) 2018
• 3. MESTO v športnih borbah članice -61kg na 53. EKF Evropskem članskem prvenstvu, Novi Sad (Srbija) 2018
• 1. MESTO v športnih borbah članice -61kg na K1 Premier League Istanbul, Carigrad (Turčija) 2016
• 3. MESTO v športnih borbah mladinke -59kg na 38. EKF Evropskem mladinskem prvenstvu, Novi Sad (Srbija) 2011
• 4. MESTO v športnih borbah članice -61kg na 1st European Games, Baku (Azerbajdžan) 2015

Priprave na tekmovanja so od tebe zahtevale poseben stil življenja. Kako si uskladila življenje vrhunske športnice s študijem? Si imela kaj prostega časa?

Tako je. To je življenjski stil vrhunskih športnikov v Sloveniji. Na žalost je podpora športu prešibka, da bi se lahko osredotočal le na to in ne razmišljal o prihodnosti. Izobrazba je kar pomembna, saj od vsakega športa v Sloveniji ne moreš živeti. Lahko se nekako preživljaš iz meseca v mesec, ampak premalo za udobno življenje. Zato je potrebno obvladati t.i. »time management«. Le s striktnim urnikom lahko usklajuješ vse. Ni časa za tavanje v temi. To pa ne pomeni, da nimaš prostega časa, le pametno ga je treba izkoristiti. Takrat, ko uživaš in se sproščaš – to delaš. Aktivnosti izbiraš na podlagi telesne izčrpanosti. Prosti čas ne sme biti naporen – takrat telo počiva, saj je regeneracija ključen proces v športu. Slaba regeneracija telesa prinese nazadovanje, kjer ne pomaga tudi večje število treningov. 

Zakaj ravno EF in kaj ti je dal študij na Ekonomski fakulteti?

Karate ni eden izmed športov, ki ga treniraš in pričakuješ, da boš enkrat pa le obogatel od tega. To ni nogomet, kjer vsi želijo postati nogometaši kot sta Messi ali Ronaldo. Me veseli, da obstajajo tudi take priložnosti v športu, ampak žal le v peščici. 

Izobrazba je meni osebno zelo pomembna, saj ti odpira vrata v svet. To ne pomeni le izobrazba v smislu rednega študija, pomembno je vseživljenjsko izobraževanje. Vedno se lahko nekaj novega naučimo in si s tem odpremo nova vrata, ki nas peljejo do udobnejšega življenja. Za študij na EF sem se odločila, ker sem vedela, da je športnikom prijazna fakulteta in zato, ker ti ponuja veliko možnosti in širok spekter znanja. Najbolj od vsega me je že od nekdaj zanimal turizem, ampak sem si od začetka predstavljala, da si v turizmu lahko le turistični vodič in receptor, to pa ni bil moj življenjski cilj. S potovanji in študijem sem spoznala, kako zelo široke možnosti za razvoj kariere imaš v turizmu. S študijem na EF sem spoznala, da ne morem delati nekje v velikem podjetju, kjer imaš enolično delo. Potrebujem dogajanje, razgibano delo! Stkala sem veliko prijateljskih in poslovnih vezi. Vesela sem, da obstaja Alumni klub Ekonomske fakultete, kjer se tudi po končanem študiju še naprej lahko izobražujem.

V letu 2022 si končala s tekmovanji. Kako poteka tvoj vsakdanjik, odkar nimaš več vsak dan treningov? Boš v prihodnosti ostala povezana s karatejem? 

Karate bo vedno moja stalnica v življenju, le vlogo sem spremenila. Postala sem trenerka v matičnem klubu – Karate klub Kranj. Moj vsakdanjik pa je še vedno izredno pester, saj niti  ne znam biti pri miru in brez projektov. Poleg treniranja sem zaposlena v luksuznem butičnem hotelu Zlata ladjica. Ravno sedaj pa se pripravljam na novo vlogo v življenju, ki bo zagotovo zapolnila še tisto luknjico prostega časa, ki sem jo sedaj imela. 

Povej nam svoj najlepši spomin na študentske čase. Česa se še posebej rada spominjaš?

Študentski časi so bili zagotovo eni bolj zanimivih. Sicer moram priznati, da nisem imela klasičnega študentskega življenja, polnega zabav. Vseeno pa sem vedno imela super družbo, s katero smo se zabavali med in po predavanjih. Najbolj zanimivo mi je bilo to, da nisi dobil neopravičene ure za odsotnost s predavanj. Sicer nisem velikokrat manjkala pri predavanjih, ampak vseeno – ta občutek svobode je bil res nekaj posebnega. Pa študentski boni so tudi imeli svoj čar.

Kateri je najslabši nasvet, ki si ga kdajkoli prejela?

Da greš na prvi izpitni rok pogledati, kako sploh izgleda izpit in se nanj ne pripraviš.