Alumni zgodba: Urban Sušnik

Izšla je nova alumni zgodba z Urbanom Sušnikom, ki je na Ekonomski fakulteti zaključil diplomski, magistrski in doktorski študij. Po petih letih dela kot asistent se je odločil zapustiti akademski svet in svojo kariero nadaljevati v poslovnem okolju, kjer danes deluje kot vodja validacije modelov v podjetju NLB. Poleg kariere v ekonomiji ga navdušuje tudi pisanje – že je ustvaril neobjavljen roman Tovarna klišejev, trenutno pa dela na novi knjigi, katere zaključek še vedno ostaja neznanka.

Na kratko nam prosim predstavi Urbana Sušnika. 

Vedno v nastajanju. Tako poslovno kot zasebno. Osredotočen sem na trenuten projekt, dokler ne pride naslednji. Vsak ima več obrazov, javni obraz seveda ni enak zasebnemu. Na trenutke malce divji.Takšen odnos ima seveda tudi posledice v smislu izgubljenih poslovnih priložnosti in občasnega zavijanja z očmi.  

Kakšne imaš spomine na EF? Kakšen si bil kot študent?

Ni šlo za ljubezen na prvi pogled. Ampak sčasoma mi je Ekonomska fakulteta zlezla pod kožo. Tako zaradi nekaterih odličnih predavateljev kot zaradi sošolcev, ki sem jih spoznal na vseh treh stopnjah študija. Imel sem tudi odlična mentorja, dr. Bogomirja Kovača in dr. Andreja Sušjana, ki sta mi znala svetovati brez, da bi zatrla mojo kreativno svobodo.

Dosti sem žural, imel sem dobro ravnotežje med študijem in zabavo. 

Po magisteriju si se vpisal na doktorat na EF. Je bila želja po doktoratu že dlje časa prisotna ali je bila to spontana odločitev po končanem magisteriju? Zakaj ravno EF?

Odločitev je nekako naravno sledila iz mojega magisterija. Preko branja za magisterij sem videl, kako malo poznam ekonomsko teorijo in kako bi se moral projekta lotiti drugače. Gotovo pa je pomagalo dejstvo, da trg dela takrat ni z odprtimi rokami čakal idealističnih ekonomistov.

Ekonomsko fakulteto sem izbral, ker sem hotel še naprej sodelovati s svojim mentorjem dr. Sušjanom. Mi pa ni žal za odločitev, doktorat na EF je dobro zasnovan. 

Kako to, da si po skoraj 5 letih kot asistent na EF zapustil akademske vode in šel v gospodarstvo?

Tu je razlog povsem pragmatičen: Ekonomska fakulteta mi ni ponudila zaposlitve  za nedoločen čas. Drugače priznam, da ne bi iskal druge zaposlitve, ker sem užival tako v predavanjih kot v raziskovalni dejavnosti.

Danes si del NLB kot vodja validacije modelov. Kakšne so tvoje delovne naloge? S kakšnimi izzivi se soočaš? Meniš, da ti doktorat pomaga pri današnji zaposlitvi?

Preprosto povedano naloga naše enote je pregled kvalitete modelov (govorimo večinoma o statističnih modelih), ki jih banka uporablja za razne namene –  od ocenjevanja verjetnosti neplačila strank do modeliranja naše kapitalske ustreznosti v primeru ekstremnih ekonomskih okoliščin. 

Delovne naloge so zelo akademske in doktorat (oz. študij na ekonomski smeri v splošnem) mi pride izjemno prav. Veliko je prebiranja metodologij, regulatornih dokumentov, dosti je pisanja, brskanja po podatkih in programiranja. 

Glavni izziv je določanje prioritet. Če naredimo neko rešitev za enkratno uporabo, ker se mudi (in včasih nimaš izbire glede rokov), potem bomo enako (ne)produktivni tudi v prihodnje. Po drugi strani, če se loviš v programiranju vsake podrobnosti, ne boš nikdar oddal končnega izdelka. V resnici gre za iskanje ravnovesja med sedanjostjo in prihodnostjo, med izvedljivostjo in ideali.

Si na začetku poslovne poti imel mentorja? V preteklosti si bil tudi mentor v Movement for Economic Pluralism. Se tudi ti od mladih veliko naučiš? Kaj ti mentoriranje pomeni?

Nisem imel mentorja, opazoval pa sem ljudi, ki sem jih spoštoval, bodisi osebnostno bodisi iz vidika njihove sposobnosti. Učenje je v veliki meri emulacija. In glede slednje ne diskriminiram po starosti: kradem vsem. Nekateri mlajši sodelavci so prišli izjemno podkovani v znanju programiranja in tu seveda skušaš pobrati dobre prakse. In to ni vezano samo na poslovno življenje, sodelavec me je npr. naučil ‘pravil’ pri objavljanju Instagram story-jev ipd. Bojda sem ‘boomer’.

Če bi napisal knjigo, o čem bi govorila?

Tu mi ni treba ugibati. Spisal sem neobjavljen roman z naslovom Tovarna klišejev. Lahko se ga bere na več načinov, ampak v svojem srcu je roman napad na pretvezo racionalnosti, ki jo nosi velik del ekonomske teorije. Na racionalnost, ki nas ne osvobaja, ki niti ni racionalna, ampak je miselni konstrukt za obrambo trenutne družbene ureditve. Po drugi strani gre za ljubezenski roman o divjih dušah, ki hlepijo po hedonizmu, ne kalkulirajo, ampak vzamejo, kar hočejo. 

Lani sem začel pisati še drugi roman. Ampak se je letos izkazalo, da še ne poznam konca. So pa trenutna poglavja prelepa.