Dolgoročno merjenje političnih institucij in režimov: pristop z uporabo latentne spremenljivke, 1810-2018

• Nuno Garoupa, George Mason University, Antonin Scalia Law School
• Rok Spruk, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta

Kakšno raziskovalno vprašanje sta si zastavila in kakšen je bil namen raziskave?

Kako nepristransko zajeti in izmeriti inkluzivnost političnih režimov v zadnjih dveh stoletjih na podlagi objektivnih in bolj subjektivnih kriterijev?

Katere so ključne ugotovitve vajine raziskave?

Z uporabo metode principalne komponente na podlagi vzorca 167 držav v obdobju 1810-2018 izpeljemo dve zvezni latentni spremenljivki, ki pojasnita več kot dve tretjini variacije v trajektorijah političnega razvoja v zadnjih dveh stoletjih in sicer:

• raven formalnih omejitev politične moči na podlagi sistema zavor in ravnotežij med izvršno, sodno in zakonodajno oblastjo ter
• kapaciteto civilne družbe za organizacijo kolektivnih akcij proti zlorabam politične oblasti.

Obe analitično izpeljani latentni spremenljivki pojasnita več kot dve tretjini celotne variance v dinamiki političnega razvoja. Latentni spremenljivki uporabimo za konstruiranje svetovne porazdelitve dinamike političnega razvoja z uporabo krivulj gostote, ki prikazujejo nekatere omejitve indeksov, ki temeljijo na arbitrarnem povzemanju karakteristik v ordinalne indekse pri dolgoročnem merjenju demokracije in izhajajo iz poljubne sheme uteževanja, vprašljive veljavnosti lestvic ter na pristranskosti združevanja. Latentni spremenljivki političnega razvoja nadgradimo z merjenjem idealnih točk (i.e. ideal point) z uporabo bayesianske analize in Metropolis-Hastings algoritma na podlagi visoko-frekvenčnega glajenja časovnih vrst s čimer izpeljemo tudi klasične intervale zaupanja za obe meri političnega razvoja skozi čas. Z uporabo primerjalnih študij primerov držav o poteh političnega razvoja naši dokazi kažejo znatne razlike v hitrosti in obliki političnega razvoja, ki jih zaznamujejo konvergentne kot tudi divergentne tendence, ki se sčasoma znatno povečajo.

Kaj vaju je v procesu raziskovanja presenetilo?

V raziskavi zajamemo cikle demokratičnih valov v zadnjih dveh stoletjih ter največje vzpone in padca političnega razvoja z vidika sposobnosti elit ter formalnih omejitev izvršne oblasti. Med elementi največjega presenečenja je zagotovo globina demokratičnega drsenja v iliberalno demokracijo in mehki avtoritarizem po letu 2015, ki je zajel številne države kot so Turčija, Poljska, Madžarska, ZDA, Indija in številne druge. V pičlih nekaj letih je demokratično drsenje izničilo eno do dve desetletji napredka na področju opolnomočenja civilne družbe in omejevanja diskrecije izvršne oblasti. Presenetili so nas tudi radikalni kontrasti v konturah političnega razvoja med državami s podobnim zgodovinskim ozadjem kot sta Kostarika in Gvatemala, ZDA in Mehika, Avstralija, Argentina in še nekatere druge.

Katerim ciljnim javnostim ugotovitve lahko koristijo?

Članek ponuja hibridno metodologijo latentnega merjenja inkluzivnosti in ekskluzivnosti političnih režimov z optimalnimi faktorskimi utežmi, ki zajemajo konsistentno in maksimalno možno varianco ter istočasno izključijo prekomerno subjektivne zaznave režimov z optimalnim mix-om objektivnih kazalnikov ter subjektivnih percepcij. Članek ponuja popolnoma novo podatkovno bazo, ki meri stopnjo inkluzivnosti političnih režimov v zadnjih dveh stoletjih, s pripadajočimi 95 % intervala zaupanja na podlagi visokofrekvenčnega glajenja latentnih časovnih vrst. Podatkovna baza ter teoretično-empirična analiza je koristna za širšo družboslovno akademsko skupnost, ki jo zanimajo demokratično drsenje ter primerjalna analiza političnih institucij ter pripadajoči ekonomski učinki. Članek je istočasno koristen mednarodni diplomatski skupnosti, NGO-jem, mednarodnim razvojnim agencijam ter ekonomskemu zgodovinopisju, proučevalcem učinkov demokratizacije ter dolgoročnih učinkov velikih sprememb na trajektorije političnega razvoja.

Kakšen pomen bodo imeli rezultati vajine raziskave v 5 ali 10 letih?

Članek ponuja inovativno metodologijo, ki omogoča kreatorjem velikih podatkovnih baz optimalno mešanico objektivnih ter subjektivnih indikatorjev v celovite ter časovno in prostorsko primerljive latentne spremenljivke. V naslednjem desetletju izboljšano merjenje dimenzij političnega razvoja predstavlja enega izmed gradnikov podatkovno-podprtega analitičnega pristopa k ovrednotenju političnih institucij. Ker članek poleg latentnih komponent ponuja tudi bayesiansko posteriorno analizo s pripadajočimi intervali zaupanja, predstavlja pomemben mejnik v merjenju političnih institucij, demokratičnega drsenja (i.e. democratic backsliding) in ponuja potrebne metodološke inovacije za boljše razumevanje dolgoročne politično-ekonomske zgodovine družb ter časovne trajektorijo, ki omogočajo ocenjevanje učinkov večjih in manjših institucionalnih sprememb k političnemu razvoju. V članku istočasno razvijemo okvir in algoritem za testiranje strukturnih prelomov o trajektorijah političnega razvoja, s katerim identificiramo glavne časovne točke političnih prelomov kot so Švica (1971), Sirija (1961), Izrael (1967), Argentina (1943), Italija (1946), Kuba (1952), Japonska (1952) in še nekatere druge. Tovrstna metodologija bo raziskovalcem, snovalcem politik ter mednarodnim razvojnim agencijam ter nevladnim organizacijam omogočila hitro in jasno identifikacijo strukturnih sprememb v dinamiki političnega razvoja z širokim potencialom za aplikacijo na ostalih področju socialnega, ekonomskega in širšega institucionalnega razvoja družb.

Ključne besede:

• politične institucije
• primerjalni dolgoročni razvoj
• metoda principalnih komponent
• empirična politična ekonomija
• velike podatkovne baze

Rangiranje:

• JCR (2022): Q1
• EF: A

Cilji trajnostnega razvoja (SDGs), ki jih članek nagovarja:

• SDG 16 – mir, pravičnost in močne institucije

Prispevek je objavljen v:
Social indicators research (Springer)

Vsebina prispevka je prosto dostopna na povezavi:

Measuring political institutions in the long run: a latent variable analysis of political regimes, 1810–2018