Teja Hlačer skozi sodobno keramiko raziskuje gibanje, življenje in naravo
Prvi pomladni mesec bo Galerijo EF krasila inštalacija, v kateri se počasi vrteče keramične skulpture osvetljujejo z usmerjeno barvno svetlobo.
V torek, 4. marca je potekala otvoritev razstave umetnice Teje Hlačer, z naslovom »Razstava sodobne keramike + glina + barve + vrtenje = življenje«. S to razstavo Hlačer izvirno interpretira keramično umetnost, kar se kaže v sami formi in simboliki razstave. Njen tokratni nabor keramičnih stvaritev je naravno nadaljevanje prejšnjih umetniških navdihov.
Glavna elementa tokratne razstave sta gibanje in vrtenje. Na vrtečih podstavkih se počasi vrtijo manjši keramični kipi, ki, osvetljeni z rdečo svetlobo, ustvarjajo sence. Tako smo lahko priča gibanju likov, ter gibanju njihove distorzije oz. senc, ki ustvarjajo haptično doživljanje globine, višine in širine v metafizični dimenziji.
Pri tem ne gre le za iluzorno gibanje samih ”vrtenjčkov”, kot jih sama imenuje, pač pa tudi izražanje avtoričinega stališča do narave in njenih zakonitosti. Tako je to umetniško poigravanje, hkrati pa tudi metafizični sentiment. Z razstavo avtorica raziskuje idejo gibanja vsega bivajočega, od najmanjših delcev v vesolju, do gromozanskih zvezd, od toka krvi do toka življenja. Samo tematsko polje spominja na nekakšno predsokratsko filozofijo, kjer se v zgodovini človeštva prvič pojavi misel o vesolju kot večno gibajoči se delci. Heraklit, predsokratski filozof, je zagovarjal tezo, da ker reka teče, nikdar ni moč dvakrat stopiti v taisto reko, ker se bo s svojim tokom vedno spremenila. To pa je tudi paralela z avtoričino razstavo. Zaradi gibanja njenih ”vrtenjčkov”, bodo vedno, ko jih bomo pogledali, priklicali nek drug vidik in drugo interpretacijo.
Avtorica prav tako sama izpostavlja, da je narava vse, od najmanjšega do največjega, od glinenih kipcev, do megalomanskih vesoljnih struktur. Ob tem poudarja, da bi moral biti človek v nenehnem sozvočju z naravo. Tudi človeška narava je, kot pravi, večno gibajoča. Svojo misel narave pa kot humanistka po izobrazbi postavlja v širši družbeni kontekst. V luči podnebnih sprememb, ki kažejo na človekovo intervencijo v naravo, avtorica pravi, da ima narava svoje mehanizme, ki jo delajo superiorno. Z naravo imamo ljudje recipročen odnos, zato človek večkrat ”dobi po buči”, humorno doda avtorica.
Še en zanimiv aspekt razstave je že prej omenjena rdeča svetloba, ki sije na skulpture. Rdeča je barva ognja, barva oživljanja, barva rojevanja, začetka in transformacije. Čez prav to transformacijo gre tudi glina, da ohrani svojo trajnost. Rdeča je barva krvi, kar je življenjska esenca. Kot Heraklitova reka, je tudi kri v nenehnem gibanju, zato rdeča barva zgolj poglobi bistvo razstave – gibanje.
Ker se je razstava odprla na pustni torek, je avtorica v šali dodala, da njene skulpture s svojim gibanjem ”rajajo” in naznanjajo, da pomlad trka na vrata.
Avtorica vse mimoidoče spodbuja, naj se za trenutek ustavijo ob vsem hitenju današnjega časa in pogledajo razstavo, v kateri krožne oblike v ritmičnem zaporedju izražajo tako zbranost kot tudi dinamiko in razgibanost.
Razstava bo na ogled do petka, 28. marca.
